Bil sem v pričakovanju finalne tekme lige NLB. A prvi hladen tuš me je oblil že ob vstopu v areno Stožice. Navijači Partizana so bili v spodnjem ringu dvorane??, neposredno za klopjo svojih junakov (nekaj kar navijači Olimpije ne bodo doživeli v najbolj norih sanjah). Z navijači za svojim hrbtom, so bili igralci Partizana skozi celotno srečanje priklopljeni na dodatno dozo adrenalina.

Kam je gledal organizator turnirja, ko so se navijači Partizana začeli zgrinjati praktično na parket? Verjetno so bili zaposleni z izbiro, ki jo je ponujal catering vip lože. Začela se je tekma. Odvijala se je skladno s potekom Olimpijine sezone.

Na hitro sem preletel rezultate tekem v tej sezoni. Dobrih 30 % tekem v katerih je igrala Olimpija se končalo s pet ali manj točkami razlike in le skromnih 40 % vseh tekem se je končalo z 11 točkami ali več. V tem odstotku sta všteta tako oba evroligaška poraza proti Maccabiju, kot domače zmage proti Zlatorogu, Heliosu, Elektri … Kaj povejo odstotki? Da na tekmi Olimpije z veliko gotovostjo lahko pričakujemo napeto končnico, kjer odloča ena poteza. Tudi tokrat se niso izneverili tradiciji..

Če se vrnem na finalno tekmo je s stališča Olimpijinega navijača na koncu odločal en zgrešen met, ena izgubljen skok in ena napačna podaja. Tudi porazi so sestavni del športa. Kot je rekel Zdovc to je prvo finale te ekipe. Pred naslednjo sezono je na vrsti vodstvo kluba, obdržati mora jedro ekipe in ga nadgraditi, kajti uspehi ne pridejo čez noč (ali v enem letu).

Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Bil je lep dan za ogled Pekla. Pravijo, da je v peklu vroče. Men je bilo prijetno. Na trenutke celo hladno. Pravijo, da je Pekel kraj napolnjen z hudobnimi, nepoštenimi ljudmi. Cel dan sem bil v Peklu sam?! Tisti, ki so v peklu manjkali zdaj očitno delujejo drugje. Vladar Pekla je nesporno slap, pomočnik pa hudičev zob. Pravijo, da je bil bog v Peklu odsoten. Men se zdi da je Pekel izoblikoval zelo natančno in z visokim občutkom za estetiko.

In kako do pekla? Najprej mimo Vrhnike ali Iga do Borovnice, od tam se sledi cestnim smerokazom do vhoda pred Peklom. Od tu naprej pa pride raj, aja Pekel…

Stal sem na železniškem prehodu. Natančneje je, da sem sedel v avtu in čakal v vrsti, ki je nastala zaradi zaprtega železniškega prehoda. Ne bo trajalo dolgo, sem si rekel. V dobi moderne tehnologije, elektronskih naprav in satelitske komunikacije se vse stvari hitreje odvijajo. Zapornice danes zavarujejo železniški prehod minuto pred prihodom vlaka in sprostijo promet tik za tem ko ta oddrvi naprej. Zato dandanes skoraj ne poznamo več prakse čakanja na vlak z ugasnjenim motorjem.

Ta dan se mi je zgodilo, da so avtomobili pred mano začeli ugašati. Kazalci na uri so se premikali, mi pa smo stali na mestu. V zraku je bilo čutiti vse večjo napetost in nestrpnost. Zapornice, ki bi se morale dvignit že pet minut nazaj so bile še vedno spuščene. Čakanje me je popeljalo v mladost, na delavce železnic, ki so vsak dan, večkrat na dan, ročno dvigovali in spuščali zapornico. Takrat ni bilo satelitske navigacije niti prenosnih telefonov, zato je bilo nekako samoumevno, da so zapornice ročno spustili veliko prej pred prihodom vlaka. Ziher je ziher. Tako smo mnogokrat čakali normalnih 10 minut. Bilo je del predstave – mimohod vlaka.

Minilo je že 10 minut od kar je vlak zdrvel mimo prehoda. Predrzni vozniki so vijugali med zapornicami in nadaljevali svojo pot na drugi strani prehoda. Pametnejši so obrnili avto in iskali drug prehod. Zavoljo Murphyja (Sosednja vrsta se premika hitreje; če prestopiš v sosednjo vrsto, se ta upočasni) sem se držal principa: počakam še pet minut, če ga čez deset ne bo, čez petnajst minut grem … tokrat se je Murphy zmotil, pol ure kasneje je bilo na radiu obvestilo o pokvarjeni zapornici. Človeka za ročno spuščanje zapornic pa tudi nimamo, in še dobro ker tega delovnega mesta si enostavno ne predstavljam več.

Gledam svoja dva mačkona (Pepeta in Piškota) kako večji del dneva udobno ležita in spita. Izraz na obrazu jima razkriva spokojni mir. Popolno lahkotnost v prostoru in neodvisnost v času. Se mi zdi, da sploh ne bi potrebovala ne dopusta ne toplic, zanju to predstavlja že postelja ob radiatorju. Ko ju tako gledam sem pomislil, pa onadva kaj sanjata?

Mačke so v globokem spancu nekje 30 odstotkov svojega spalnega časa. Po nekaterih ocenah lahko mačke spijo, dremajo oziroma tako ali drugače ignorirajo svet okoli sebe do 23 ur na dan! V tem času zagotovo tudi sanjajo. Kot večino ostalega živalskega sveta (med katerega spada tudi človek). V sanjah se projecirajo naše misli, doživetja in izkušnje, pa še kaj bi se našlo iz bogate zbirke teorij znamenitega psihoanalitika Freuda.

Določeni fizični znaki nakazujejo mačje sanje, kot so trzljaj šape, dlak, repa, premikanje ustnic, oglašanje, šklepetanje zob, ipd. Obstajajo ugibanja, da če maček med spanjem trza z repom pomeni »zalezovanje plena« oz. je »videl kaj zanimivega«. Trzanje šape ali dlak pomeni sanjanje plena. Dejstvo pa je eno, če maček živi dostojno življenje bodo tudi njegove sanje prijetne, pa naj bodo kakršne koli.

Kaj pa počnejo tisto eno uro, ko ne spijo? Se hranijo in umivajo. Nekje sem zasledil dva glavna mačja življenjska motiva »če si v dvomih, se umij« in »če se dolgočasiš, spi«. Neverjetna pa se mi je zdela naslednje povezava – mačji horoskop.

Na koncu lahko zaključim, da so mačke izurjene v umetnosti spanja (v vseh mogočih pozah in okoliščinah) in da sigurno sanjajo.

Eni zanikajo kakršni koli vpliv vremena na njihovo počutje. Drugi v vremenu neprestano iščejo izgovore. Resnica pa, kot že nič tolikokrat, počiva nekje vmes. Meni gre že prav pošteno na smeh, ko gledam megleno Ljubljano, že drugi mesec zapored. Navado mi gre na smeh, ko je kaj izrazito smešnega ali pa če mi gre na slabše. Ob pogledu na sivo Ljubljano ni prav nič izrazito smešnega.

Da leži sredina sveta v bližini sonca je pisal že (oziroma šele) Kopernik (1473 do 1543), pri čemer se je skliceval na antične astronome in lastna merjenja (kaj se je dogajalo med antiko in 15 stoletjem ve samo Bog in njegovi predstavniki na zemlji). Danes velja, da je sonce zvezda v osrčju osončja in je vir svetlobe, toplote in energije. Predstavlja center okrog katerega se vrti osem planetov in ves kozmični razum.

Svoje telo in razum lahko pripravimo, da je bolj dovzetno na vremenske spremembe. To lahko dosežemo z zdravim načinom življenja, ki vključuje zdravo prehrano, zadostno telesno aktivnost, v mrzlih mesecih tudi pravilno dihanje, vremenskim razmeram primerna oblačila, pozitivni pogled na različne vremenske razmere ter s pomočjo različnih metod sprostitve.

Danes je mi je metoda sprostitve z glasbo (preko mp3 predvajalnika) polepšala najprej trenutek nato pa preostanek del dneva.

Nič ampak prav nič pa ne more nadomestiti sončnih žarkov, ki prebudijo telo in duha. Komaj čakam da predramijo tudi Ljubljano.

Kje je Mary se je v petek spraševal DMC, eden izmed treh članov legendarne skupine RUN DMC. Skupina naj bi prejšnji petek prvič gostovala v Ljubljani, vsaj tako je bilo napovedano.

Run DMC sestavljajo člani Joey Simmons, bolj znan kot Run, Darryl McDaniels, imenovan D.M.C in Jason Mizell kot Jam-Master Jay. Za tisti čas (začetek 80-ih let prejšnjega stoletja) so začeli z inovativnim zlivanjem rapa ter agresivnih in dinamičnih ritmov (r’n'r), kar je bil odmik od disco-funk rapa, ki je začel z utiranjem prepoznavnosti rapa in njegove pozicije na glasbenem zemljevidu.

Da prvotne zasedbe v Ljubljani ne bo nikoli je postalo jasno že oktobra 2002, ko je bil Jam-Master Jay umorjen v snemalnem studiu. Kljub temu je večina navdušencev zimzelenih melodij rapa pričakovala preostala dva člana dinamičnega tria. Na koncu se je izkazalo da je prišel le eden in to je bil DMC. Točno tretjina prvotne skupine je bila na odru ljubljanske Cvetličarne in točno tak je bil tudi izkupiček glasbenega večera. Besedila zapisana za dva vokala – nastopal le eden. Več kot dve desetletji nastopanja so pustila posledice tudi na glasilkah. Slaba akustika v dvorani. Vse to in še kaj več je primanjkovalo za odličen glasbeni večer.

Na koncu moram priznati, da je DMC v koncert kljub vsemu vložil precej truda, da ga ni zmotila na pol prazna dvorana ter da je mojster komunikacije s publiko. Tako je v enem izmed mnogih kontaktov s publiko iskal dekle z imenom Mary. Kot je sledilo iz anekdote je slednja nekoč skupini sledila na vsakem koncertu. Tudi tokrat jo je iskal, a je ni našel. Verjetno zaradi tega, ker tudi skupine RUN DMC ni bilo v Ljubljano.

Kot doživljam sam, vsak posameznik deluje na več ravneh, nivojih, sferah. V matematičnem žargonu je sfera definirana kot množica točk v vektorskem prostoru. Ni pomembna raven oziroma nivo. Množica točk v neki situaciji je primerna definicija.

Torej človek deluje v več sferah. Najprej je tu njegova lastna sfera (lahko tudi ego sfera). Ta mora biti zadovoljena v prvi vrsti, da je sam zadovoljen in da posledično zadovoljstvo širi naprej. Potem je tu sfera s partnerjem, prijatelji, znanci, družino pa sfera v službi, ki je lahko sfera s šefom, pa sodelavci. Lahko bi še našteval, ampak mislim, da vam je sedaj jasno o kakšnih sferah govorim.

Sfero sestavljajo različni odnosi, ki so povezani s sprejetimi odločitvami in reakcijami na posamezne dražljaje. Vse to predstavlja množico točk v neki sferi, s katero tako ali drugače shajamo. Z enimi lažje z drugimi težje. Kar pa opažam že kar nekaj časa, ko ena sfera deluje ok in si z njo zadovoljen pa tudi z drugo in tretjo se zmeri najde n-ta, ki pokvari popolno ravnovesje. Nedelovanje množice točk v »kritični« sferi je potrebno najprej zaznat, kar je pomembno z vidika, da ne prenašaš težav ali frustracij iz ene v drugo (banalna situacija je prenos težav iz službene sfere na domačo sfero ali obratno).

Osebno, ko tak problem opazim se kritični sferi posvetim in težavo poskušam odpravit. Ponavadi tudi jo. A nastane problem ker sedaj prva ali druga sfera pade iz ravnovesja, verjetno zaradi tega ker tretji posvečam več časa/energije in je sedaj zmanjkalo časa/energije za prvo ali drugo.

Kaj je potrebno, da bodo v nekem daljšem časovnem intervalu vse sfere delovale enotno in v ravnovesju z našimi pričakovanji in željami?

Noro res, ko se ti to zgodi, noro. Da bi razumel, kaj sem mislil morava na začetek zgodbe. Lahko te preseneti kot strela z jasnega ali pa se pripravljaš in pričakuješ pa te še vedno preseneti. Ko se ti zgodi še nekaj časa gledaš z odprtimi usti. Če je tisto pravo ponoči ne moreš zaspati, ker si želiš, da bi že bilo jutro, da zopet držiš v rokah ali pa samo uživaš v trenutku svojega presenečenja. Govorim namreč o presenečenju, ki ti ga pripravijo drugi ali pa si ga zakuhaš kar sam.

Tako med drugim ne bom nikoli pozabil svojih prvih maxic. Bil sem še mulec in do konca sem oboževal košarko. To so bili časi, ko je košarkarski fanatik, kot sem bil sam nekaj takega moral imeti na nogah. To je bila top obutev iz vseh zornih kotov mojega pogleda. Ker ni šlo drugače, sem vzel vse svoje prihranke in se s kolegi, eden izmed njih je imel že vozniški izpit in celo svoj avto, odpeljali proti Italiji (za tisti čas prava mala ekspedicija) Takoj po nakupu je nova pridobitev doživela svoj krst sredi ceste v Palmanovi. Noro res noro, imam nove maxice. Bilo je tako kot, da bi bilo popolno presenečenje, pa čeprav je bilo načrtovano. Končalo se je zvečer ko so dobile svoje mesto zraven postelje.

Nekaj podobnega se mi dogaja sedaj in vsega je kriv on.